Visoke grede niso le vrt.
Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj navdušen nad vrtnarjenjem. Mesto, hitri tempo, služba,… vse to je bilo daleč od zemlje, lopate in semen. A potem sem se z ženo preselil v hišo z majhnim dvoriščem in ideja o vrtičku je počasi dobivala svojo obliko. Začela sva brskati po spletu in vse poti so vodile do enega pojma – visoke grede.
Najprej me je pritegnilo to, da jih ni treba kopati. Brez mukotrpnega prekopavanja zemlje, brez bolečega hrbta. Poleg tega so videti urejeno in zavzamejo relativno malo prostora. Kupila sva dve leseni visoki gredi, ju skupaj sestavila in napolnila po vseh pravilih. Z vejami, kompostom, zemljo in na vrhu s kakovostno mešanico za sajenje.

Ko sva vanje posadila prva semena solate, špinače in nekaj zelišč, sem čutil čisto posebno zadovoljstvo. Vsako jutro sem šel pogledat, če je kaj vzklilo. Ko so se prikazali prvi zeleni listki, sem bil presenetljivo ganjen. Visoke grede niso le vrt. So prostor, kjer se naučiš potrpljenja, rednosti in opazovanja narave.
Zdaj, po nekaj mesecih, je del dvorišča, kjer stojita gredi, postal moj najljubši kotiček. Ko zvečer zalivam rastline, začutim nek notranji mir, ki ga prej nisem poznal. In okus doma pridelane zelenjave je res nekaj posebnega, ne le zaradi okusa, ampak zato, ker točno veš, od kod prihaja.
Visoke grede so zame postale simbol počasnosti v hitrem svetu. Majhen korak nazaj k naravi, k sebi. In čeprav nisem popoln vrtnar, sem vsak dan bolj ponosen, da sem začel.
Visoke grede so mi dale več kot le zelenjavo, vrnile so mi stik z naravo, občutek ustvarjanja z lastnimi rokami. Tudi otroka zdaj z veseljem prideta pomagat pobrati solato ali zalivat paradižnik. Ni lepšega, kot opazovati, kako nekaj raste počasi, a vztrajno. In pri tem veš, da si bil ti del tega procesa.