Danes psihoterapija ni več takšen tabu, kot je bila včasih. Danes je človek lahko ponosen nase, če vidi, da ne zmore več in potrebuje pomoč, da se odloči za psihoterapijo. Meni je psihoterapija odprla oči in začel sem živeti čisto drugače. Še danes se spomnim, kako sem bil ves čas utrujen in sem to prepisoval letom. Dokler nisem opazil, da ne zmorem več prav nič. Takrat sem vedel, da tako ne bo šlo naprej.

Psihoterapija mi je odprla oči

Kako težko mi je bilo, ko sem šel na prvi pogovor, imel sem tako slabo vest. Nisem vedel, ali sem človek, ki je primeren, da je šel na psihoterapijo. Ampak kmalu sem ugotovil, da je še kako prav, da sem prišel. Prvi pogovori so bili meni največje veselje. Kajti občutek miru in sproščenosti, ki sem ga doživel tam, je bil res nepozaben. Čutil sem, da sem vreden, da imam pravico povedati svoje mnenje in da nekateri niso ravnali prav. To so bila moja največja odkritja, kjer sem začel duševno rasti. Kako sem bil vesel, ko sem spet čutil telo, ko sem šel na prvi sprehod in nisem bil utrujen. Lahko rečem, da sem vsak dan bolj videl, kako rastem in kako se dobesedno čistim. 

Ker sem videl, kako zelo mi psihoterapija pomaga, sem se odločil, da ne bom razmišljal o ceni in kako dolgo bom moral hoditi. Zavedal sem se, da to potrebujem in da želim hoditi tako dolgo, da bom spet zadovoljen in srečen človek. Najbolj sem pogrešal svojo dobro voljo in energijo. Ko sem spet počasi čutil sam sebe, sem en dan jokal od sreče. Ja, ponavadi sem bil jokal od žalosti. Ta občutek sreče je bil nepozaben in še danes je. Meni je psihoterapija povrnila upanje, da so lahko dnevi lepi in da lahko dosežem, kar si bom zadal. …