Domače olivno olje – okus pristnosti, ki ga ne pozabiš
Če bi morali izbrati en vonj, ki me vedno spomni na morje in otroštvo, bi bil to vonj po sveže stisnjenem domačem olivnem olju. Nič se ne more primerjati z občutkom, ko poskusiš prve kapljice gostega, zelenkastega olja, ki ga še ni dotaknila industrija. Moj prvi stik z njim je bil pri noni v Istri, kjer je bilo domače olivno olje sestavni del vsake jedi – od jutranjega kruha do večernega vina.
Spomnim se, kako smo jeseni vsi skupaj obirali oljke. Veter je nosil vonj morja, roke so bile lepljive od soka, in čeprav je bilo naporno, je bilo nekaj čarobnega v tem delu. Oljke smo zvečer peljali v torkljo, kjer je nastal pravi praznik. Ko je iz stiskalnice priteklo prvo domače olivno olje, je prostor napolnila aroma po svežini, travi in po soncu. Nihče ni govoril, vsi smo hoteli le poskusiti.

Na kosu kruha sem okusila tisto pravo grenkobo in rahlo pikantnost, ki ostane na jeziku. Takrat sem razumela, da domače olivno olje ni samo živilo. Je izraz kraja, truda in letine. Vsako leto je nekoliko drugačno, odvisno od vremena in zemlje, zato ima vsaka steklenica svoj značaj.
Danes tudi sama vsako jesen kupim nekaj litrov domačega olivnega olja od lokalnega pridelovalca. Hranim ga v temnih steklenicah, stran od svetlobe, kot dragocenost. Uporabljam ga pri skoraj vsaki jedi – čez solato, na pečenih ribah, v juhah ali kar na svežem kruhu. Vsaka kapljica me spomni, da preprostost pogosto skriva največ okusa.
Kar me pri domačem olivnem olju najbolj navdušuje, je njegova avtentičnost. Noben filter, noben dodatek – le čista narava. V njem čutiš trud pridelovalca, toplino sonca in mirnost obale. Ko ga enkrat poskusiš, se težko vrneš k oljem iz trgovine, ki nimajo duše.
Zame je domače olivno olje simbol Istre – preprost, a popoln dokaz, da najboljše stvari nastanejo, ko človek in narava sodelujeta. In vsakič, ko ga pokapljam po krožniku, imam občutek, da sem vsaj za trenutek spet tam – med oljkami, ob morju, doma.