Očetova kosilnica rešila soseda pred nepokošenim travnikom

Bilo je sobotno jutro, ko je sonce že pošteno ogrelo vas in iz travnikov se je dvignil vonj po sveži zemlji in zeleni rasti. Oče je ravno pil svojo prvo kavo na terasi, jaz pa sem sedel ob njem in si v mislih delal načrt kako bom preživel ta sobotni dan.

Tišino je nenadoma prekinil glasen zvok kovine, ki je zarezal v kamen, nato pa še ropot, kot da bi nekaj razpadlo. To ni dober znak pomislim in skupaj z očetom pogledava proti sosedovem travniku. Tam je stal sosed, ves zmeden. Tudi njegova kosilnica je bila tam, nemočno je stala sredi visoke trave. Ko naju je opazil na terasi je zaklical, da je zadel ob velik kamen in so šli noži, vse je uničeno. Oče je brez besed vstal, spil kavo do konca in odložil skodelico na mizo in mi pomignil. Sem vedel, moji plani so padli v vodo. Zdaj pa akcija. Spustila sva se po poti do naše garaže, kjer je počivala očetova stara, a zanesljiva bencinska kosilnica. Med odkrivanjem zaščitne ponjave se je pošalil, da je z njo pokosil že pol sveta. Zagnal jo je z enim samim potegom. Motor je zadovoljno zabrnel. Sedla sva na njo in se odpeljala proti sosedu, ki je še vedno stresal z glavo.

Oče ga je hitro pomiril, prestavil v višjo prestavo. Njegova kosilnica se je z lahkoto spopadala z gostim zelenjem, ki se je klonilo pod njenim rezilom kot vojska pred generalom. Jaz sem z grabljami urejal že pokošen del, medtem ko je oče kosil naprej. Sosed je bil vidno ganjen in se mi nenehno zahvaljeval za pomoč. Popoldne smo skupaj pili limonado na sosedovem dvorišču. Travnik je bil pokošen, vonj po sveže pokošenem travniku pa je bil še bolj prijeten zaradi občutka, da smo naredili nekaj dobrega.

Takrat sem spoznal, da včasih niso jekleni noži tisti, ki naredijo razliko, razliko naredi človeška srčnost in pripravljenost priskočiti na pomoč sočloveku, ko jo ta potrebuje.