Ko smo se vračali s hribov, je bila ura šest popoldan in skoraj bi bila ročna svetilka zelo uporabna. Začeli smo, smo pot ob šestih zjutraj in dvanajst ur je minilo, kot bi mignil. Vse skupaj smo hodili približno devet ur, ker smo bili bolj počasni, kot smo predvidevali. Na treh zelo lepih lokacijah smo naredili daljši postanek in tako se je osem ur hoje spremenilo v cel dan. Saj na to smo po svoje računali, da se nam nikamor ne mudi in imamo celodnevni izlet.

Ko smo se vračali, se je ravno začenjalo temniti in imeli smo še pol ure hoje, tako, da smo ravno pravi čas prispeli do avtomobilov in je ročna svetilka tako pri meni kot pri drugih ostala v nahrbtniku. Še dobro, ker po tistem gozdi nimam interesa, da hodim kot kresnička, ki jo lahko vsaka žival opazi. Vem, da ne bi bilo druge možnosti, če bi nas ujela tema, pa tudi tako smo se imeli fino in tako smo bili že uničeni, da se nam zardi tega enostavno, ni ljubilo, kaj preveč hitro hoditi. Kljub temu da so bili nahrbtniki mnogo lažji, smo bili vseeno tako utrujeni, da se nikomur ni dalo hoteti, pa tudi ročna svetilka je bila takoj pri roki, če bi prišlo do tega. Sicer kolikor smo vsi paranoični, bi verjetno do zadnjega čakali, preden bi se uporabila ročna svetilka, ker nihče nima rad, da je preveč viden na hribih oziroma v gozdu.

Na srečo smo se vsi izognili temu, da bi se ročna svetilka uporabila in smo neosvetljeni prišli do avtomobilov ter predvsem celi domov. Ne toliko zato, ker nas ni našla nobena žival, ampak da, smo preživeli celodnevno hojo brez večjih težav. Manjše smo imeli vsi.

Ko sem prispela do avtomobila mi je seveda takoj iz nahrbtnika padal ročna svetilka, da me je spomnila, da sem jo dobro odnesla še s tem.

 …